Z več kot 25-letnim stažem je Damijan Markovič, ali Foxy, kot ga kličejo sodelavci, eden izmed najbolj izkušenih NIL-ovih strokovnjakov. Danes nam v vlogi vodje tehnološkega področja Omrežja razkriva, kako se je začela njegova karierna pot, kaj bi svetoval začetnikom in kako se bodo delovna mesta v IT-ju razvijala v prihodnje.
Od kod vzdevek Foxy? Kaj je zgodba za njim?
Zgodba o mojem vzdevku sega že v študentske čase. Kamor koli sem namreč prišel, je vedno že obstajal nekdo z imenom Damijan, zato sem potreboval novo ime. Takrat sem bil še “frišno pečen” radioamater (op. p. radioamater je oseba, ki ima radioamatersko CEPT licenco izdano s strani Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, in navezuje dvosmerne radijske stike z drugimi radioamaterji po svetu ali se prostočasno ukvarja z radijsko tehniko). Ker ima radioamaterski znak končnico .fox, so kolegi rekli: “No, potem boš pa Foxy.” Od takrat naprej so me tako tudi klicali, vzdevek pa se je prijel do te mere, da me pod tem vzdevkom poznajo tudi naše stranke.
Koliko časa že delaš na NIL-u in kaj zajema tvoje delo?
V podjetju delam že od samega začetka, se pravi 27 let, delujem pa na področju omrežij. Do NIL-a sem sicer prišel po naključju. Med izmenjavo v tujini sem se prvič srečal z IT-tehnologijo in komunikacijo ter reševal nalogo, ki sem jo nato razširil v diplomsko delo. Fakulteta je tedaj sodelovala z NIL-om, kateremu sem se pridružil. Preko dela in preizkušanja tehnologij sem se veliko naučil in hkrati dokončal diplomsko delo. Sicer pa sem začel kot tehnična pomoč v prodaji, kjer sem razlagal tehnične specifike strankam na terenu.
Kasneje sem se začel s tehniko bolj detajlno ukvarjati, pridobil sem certifikacijo in razvijal znanje. In ravno to bi izpostavil — pridobivanje znanja je pri nas odlično usmerjeno. Pridobiš ga, ko ga želiš, in to je najpomembneje. Jaz ga še zmeraj pridobivam in ga z veseljem tudi delim naprej. Že od leta 1999 sem certificirani Ciscov predavatelj, kar mi je omogočilo, da sem videl kar nekaj sveta. Potovanja mi ustrezajo tudi zato, da grem za nekaj časa ven iz pisarne (smeh).
Še vedno pomagam prodaji pri predprodajnih aktivnostih in sem velikokrat vključen v celotni proces — od načrtovanja, implementacije in vzdrževanj, tudi dežural sem, tako da vem, kako je, ko te stranka pokliče ob dveh ali treh zjutraj. In kar najbolj cenim je, da sem lahko sodelavce za pomoč poklical kadarkoli, tudi izven delovnega časa. To je ena izmed tistih stvari, na katero lahko računaš na NIL-u. Tudi meni je pomembno, da lahko sodelavcem pomagam in vidim, da so s tem storili korak naprej. Slavimo torej kolektivne zmage, skupinske uspehe.
Zadnjih nekaj let nastopam kot VT lead (op. p. vodja tehnološkega področja) za omrežja. Pred kratkim sem prevzel novo vlogo na področju nadzorne programske opreme, ki pa se v veliki meri navezuje na moje prejšnje delo, torej na grajenje in zagotavljanje delovanja omrežij.
Kdaj in kako si vedel, da si želiš delati na IT-področju?
Prvi takšen preboj se je zgodil v 7. razredu osnovne šole z ZX Spectrumom (op. p. prvi dostopni računalnik z možnostjo programiranja), ko mi je oče izpolnil željo po računalniku. Za tem sem se udeležil še poletnega tečaja in se odločil, da se želim ukvarjati z računalništvom. Šolanje sem nadaljeval na srednji šoli za računalništvo, nato pa diplomiral in magistriral na Fakulteti za računalništvo. V računalništvu sem tako rekoč že od osnovne šole.
Kako pa se je delo na IT-področju skozi ta leta spremenilo?
Morda bi začel tako — velikokrat se primerjam z zdravniki, ker tudi omrežje primerjam s telesom. Omrežje je kot ožilje, dokler ne boli oz. ne boli dovolj pogosto, sploh ne veš, da ga imaš. Računalništvo je bilo na začetku precej ozko področje. Sčasoma se je tako razširilo, da je danes vsak IT-jevec specializiran zgolj za eno oz. par področij. Računalničarji smo bili na začetku kot družinski zdravniki, ki smo morali poznati vse stvari, povezane z računalnikom. Danes so v IT-ju področja razvita v vertikale oziroma specializacije. Tako imamo specializacije za omrežja, računalniško varnost, podatkovne centre, strežnike, posamezne kompleksne programe itd.
Kaj bi danes svetoval študentom, ki delajo v IT-ju in raziskujejo področja, ki jih zanimajo?
Mladi se danes morda preveč osredotočajo samo na programiranje, velikokrat pa ne poznajo, kateri servisi morajo delovati, da njihov program deluje. Sistem mora delovati tudi, ko zapusti razvojno okolje in preide v roke naročnika. Za to je potrebno neko širše razumevanje in znanje delovanja na posameznih področjih.
Svetoval bi jim, da se preizkusijo na vsakem področju in tako spoznajo, kje se najdejo. Tudi pri omrežjih gre vse bolj v smer programiranja. Programiranje je del vseh področij, le da gre ponekod v ozko kodo, drugod pa zajema nastavitev opreme. Pri slednjem gre za programiranje, omejeno z naborom ukazov, ki jih sistem omogoča. V prispodobi to pomeni, da eni radi gradimo železnice in avtoceste, drugi pa tovornjake in avtomobile, ki bodo te prometne povezave uporabljali.
Kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin in te prepričalo, da si želiš postati del NIL ekipe?
Všeč mi je, da ni pretirane hierarhije. Ko sem prišel na NIL in podjetje še ni bilo tako veliko, me je pod okrilje vzel direktor prodaje. Stik sem lahko vzpostavil tudi s tehničnim direktorjem in ga vprašal za nasvet. Že takrat pri nas ni bilo distance in posledično strahu pred nadrejenimi, to, kar je bilo nekoč veliko bolj prisotno v podjetjih. Tudi na skupnih piknikih se uprava ne drži zase, družba je popolnoma pomešena. Šef torej ni več tisti, ki diktira, temveč je vodja v pravem pomenu besede.
Še ena prednost NIL-a je, da lahko opremo, kot je na primer stikalo, usmerjevalnik, požarno pregrado ali kaj drugega, postavimo v lastnem oz. domačem laboratoriju in tako preizkušamo nove tehnologije ter nabiramo nove izkušnje. Dostop do laboratorijske opreme je ves čas možen tudi od doma, ne glede na to, ali si nočna sova ali jutranja ptica.
Če že govorimo ravno o dnevni rutini — kaj je prva stvar, ki jo narediš zjutraj?
Sam se kar rad držim iste jutranje rutine. Prihajam ob osmih zjutraj, običajno pregledam e-pošto in koledar ter si naredim načrt za dan, ki mi ga olajša dobra interna organizacija. Veliko mi pomeni tudi jutranja skupinska kava, na kateri si izmenjamo službene in neslužbene novice. Sam sicer pijem čaj, je pa to zame nepogrešljiv ritual.
Če bi lahko z eno besedo opisal delo na NIL-u, kaj bi ta beseda bila?
Z eno besedo? Hm, morda raznovrstnost. Na NIL-u imamo širok razpon starejših in mlajših ljudi z različnim znanjem, ki so med seboj povezani. In če si pripravljen iskati odgovor, je velika verjetnost, da ga boš med kolegi tudi našel.
Si se na NIL-u kdaj počutil kot junak?
Delo, ki morda najbolje povzame junaški občutek, so dežurstva, ko stranki pomagaš pri reševanju problema. Spomnim se projekta, ko sem edini obvladal specifično tehnologijo in so me na pomoč klicali z Danske. Na daljavo smo uspeli rešiti težavo, seveda pa takih primerov ne obešamo na veliki zvon.
Za uspešno reševanje težav je ključna prava in široka ekipa, kjer se vedno najde kdo, ki bo s svojo iznajdljivostjo prispeval k rešitvi problema. Verjamem v princip več glav več ve in v medsebojno pomoč.
Kaj naj bi IT-jevec pričakoval od delodajalca? Kaj je tisto, kar rabiš za rast in razvoj?
Najpomembnejši je dostop do informacij in usmeritev, torej mentorstvo, na katerega dajemo velik poudarek, medsebojna pomoč in vedenje, da se lahko zaneseš na druge za pomoč.
Kako se bodo po tvojem mnenju delovna mesta v IT-ju razvijala v prihodnosti?
Dobro vprašanje, to se sprašujemo tudi zaposleni v IT-ju. Vse več je storitev v oblaku, omrežja postajajo vse bolj kompleksna in se razvijajo, IT-jevci pa postajamo starejši. Kljub temu pa je IT-področje t. i. nujno zlo, ki se je v zadnjih letih prevesilo v vsa področja našega življenja. Zaradi prenasičenosti in velike potrebe pa se bojim, da bo poklic postal podhranjen, inženirje bomo vse težje našli.
Kaj je bil najboljši nasvet, ki si ga slišal glede dela na IT-področju?
Nimam nasveta, ki se veže specifično na IT, se pa rad držim tega, da stvari niso vedno na prvo žogo. Vsako stvar je treba pogledati z več zornih kotov, občasno narediti korak nazaj in s tem najti novo pot do rešitve.
Kako lahko IT najbolje prispeva k bolj zeleni prihodnosti za mlajše generacije?
Najprej pomislim na IoT (Internet of things) naprav, ki ponujajo veliko možnosti na tem področju. Eno so vtičnice, žarnice, drugo pa dejansko pametne naprave za spremljanje temperatur in okoljskih parametrov. IT-tehnologija pomaga pri merjenju in zmanjšanju porabe, ugotavljanju glavnih porabnikov — med njimi je zagotovo industrija. Seveda pa tudi sama optimizacija industrijskih procesov, ki pa jih treba prvo znati pravilno izmeriti in interpretirati.
Kakšen nasvet pa bi dal novemu NIL-ovcu?
Korak za korakom in vedno je nekdo pripravljen pomagati.