»V učni program bi poleg digitalnih veščin morali vključiti digitalno etiko«

Ob izvolitvi za predsednika AmCham Slovenije ste napovedali vzpostavitev nacionalnega konkurenčnega centra. Kateri so glavni razlogi za ta predlog?

Moto moje kandidature je bil Sloveniji omogočiti, da izkoristi svoj potencial. Ambicije v Sloveniji imamo, težje pa jih uresničujemo. Nacionalni konkurenčni center ni nič novega. Nekateri deležniki v Sloveniji to morda imenujejo družbena pogodba. Drugi mu rečejo nacionalni konsenz. Ideja je, da bi oblikovali nepolitično telo, kjer bi se deležniki iz gospodarstva, socialne države in države enakopravno dogovorili za pet do sedem ključnih prednostnih nalog, ki jih moramo izvesti v Sloveniji za dvig konkurenčnosti in s tem blaginje. Dogovoru bi sledili v več mandatih, torej bi se prioritete izvajale tudi po menjavah vlad. Konkretneje predloga do zdaj nismo naslovili.

Katere bi po vašem mnenju lahko bile takšne prioritete?

Področja so različna. Kot vzvode bi izkoristili vlaganje v inovacije, izobraževanje, tehnologijo in zeleni prehod. Od poslovnih segmentov bi lahko posebej izpostavili biotehnologijo, farmacijo, energetiko in transport. Uvesti bi morali dodatne podpore malim in srednje velikim podjetjem. Izvesti bi morali sistemske spremembe oziroma reforme.

Kaj bi od takšnega nacionalnega konkurenčnega centra imela podjetja?

Podjetja bi seveda pridobivala implicitno, saj bi bilo delo centra usmerjeno v povečano konkurenčnost; prav gotovo bi bila denimo vesela sistemskih sprememb. Navsezadnje bi center lahko spodbujal investicije in podjetjem zagotavljal projekte.

Če dobro razumem, bi se nacionalni konkurenčni center ukvarjal z glavnimi prioritetami …

Tako je. Razna združenja imajo svoje predloge. Gospodarska zbornica Slovenije je denimo lansirala program »Made in Slovenia 2035«, ki je odlično vodilo prihajajoči vladi oziroma strankam, da lahko izpopolnijo svoj program. Nacionalni konkurenčni center pa bi skrbel, da bi bili skupaj zbrani prednostni ukrepi dejansko izvedeni. Postavili bi merljive cilje. Merili bi učinke ukrepov in jih javno spremljali.

Katera sistemska ovira danes najbolj zavira razvoj Slovenije?

Mislim, da je to nepredvidljivost. Prehitro spreminjamo stvari. To se ne dogaja samo v mandatu vsake vlade, ampak tudi znotraj mandatov. Investitorji in podjetja, ki poslujejo na trgu, so zato zmedeni. Predvidljivost bi morala biti ena od ključnih prioritet. Gospodarsko okolje se v zahodnih demokracijah ne spreminja kar tako …

No, v zadnjem mandatu je ameriška administracija na področju nepredvidljivosti kar huda konkurenca slovenskim vladam, a z globalnimi razsežnostmi, mar ne?

Res je.

Kaj pa je največja konkurenčna prednost Slovenije?

Najprej mi pride na misel znanje. Neverjetno je, na kako majhnem prostoru je zbranega toliko različnega sektorskega znanja. Morali bi ga bolje izkoristiti. Seveda imamo med drugim tudi odlično geostrateško lego, ampak ključno se mi zdi znanje.

S stališča multinacionalke sta Ljubljana in Zagreb precej podobni izbiri. Če gledajo sistemske ureditve, je zdaj mogoče Hrvaška v določeni prednosti.

Kljub temu investitorji odhajajo v druge države. Ali jim česa ne znamo dobro predstaviti?

Mogoče jih najbolj zmoti prav nepredvidljivost. Pa tudi birokratske ovire, počasni procesi v državi in tako naprej. Majhen trg ni tako problematičen. Kot primer lahko vzamemo multinacionalke, ki imajo prav tako lastne cilje, izvajajo interne konsolidacije in razmišljajo, kam se geografsko umestiti. V zadnjem času lahko spremljamo, da ne razmišljajo več nacionalno, ampak širše, regionalno. Pomembno je, kakšna je povezljivost s svetom, koliko je v državi univerz, kako pridobivati talente. Seveda so pomembni tudi davčni vidik in drugi gospodarski pogoji. S Slovenijo imajo v nekaterih primerih slabše, v drugih pa boljše izkušnje. Stremeti moramo k temu, da bi bilo slednjih še več.

Ko ste govorili o povezljivosti, sem se zaradi letališča spomnil na Zagreb …

So tudi druga mesta: Budimpešta, Dunaj, Milano, Beograd. S stališča multinacionalke sta Ljubljana in Zagreb precej podobni izbiri. Če gledajo sistemske ureditve, je zdaj Hrvaška morda v določeni prednosti.

Ali nismo nekoliko utopični? V Sloveniji nas je le dva milijona. Ljubljana je majhna, primerjamo pa jo z Milanom, Beogradom in Budimpešto. Bi morali zgodbo za tuje investitorje začrtati drugače? Ne da smo za sedeže multinacionalk primerni zaradi geostrateške lege in podobno, ampak zato, ker smo močni v nišnem gospodarstvu?

Kako veliki smo, se vedno prepričam na frankfurtskem letališču, ko prisluhnem, da bi kje zaslišal slovenski glas. Res smo izjemno ambiciozni. Celo ko proti Američanom izgubimo hokejsko tekmo, smo slabe volje. To je dobro. A multinacionalk ne zanimajo govori o geostrateški poziciji Slovenije in športnikih. Gospodarstvenike oziroma investitorje zanima, kakšni so poslovni pogoji.

Ko se pogovarjam s strokovnjaki za umetno inteligenco v Sloveniji, veliko govorijo o tem, kako jo vse bolj uporabljamo za prevajanje in podobno. A ko jih vprašam, kaj denimo podjetja od umetne inteligence kupujejo in uveljavljajo v svojih proizvodnih procesih, dobim zelo malo informacij. Ali se na tem področju kaj dogaja ali pa morda še ne?

Ko gre za umetno inteligenco, na NIL-u že dobri dve leti delujemo po načelu »od spodaj navzgor«. Najprej se učimo, poskušamo razumeti, testirati rešitve umetne inteligence. Postopno pa jo vpeljujemo v poslovne modele. V svetu že imamo na voljo veliko orodij umetne inteligence, ki so izjemna in ki jih ljudje želimo imeti prvenstveno kot pomoč. Še vedno pa smo ljudje odločevalci v procesu. Umetna inteligenca je le naš pomočnik. Tudi analitske hiše ocenjujejo, da tovrstna uporaba umetne inteligence mogoče prinaša le 5 do 10 odstotkov večjo učinkovitost. Glavni cilj umetne inteligence pa ni delna avtomatizacija, ampak njeno avtonomno delovanje. To pomeni, da lahko računalnik oziroma umetna inteligenca določene naloge opravita avtonomno; bodisi v celotnem procesu bodisi v delih procesov. Pri nas na področju kibernetskega varnostnega centra tako obravnavamo triažo, del analitike, poročilni sistem. Različne sklope nalog, ki jih je prej opravljal človek, zdaj avtonomno izvaja umetna inteligenca. S tem skrajšujemo čas opravila. Ko se bo to dogajalo v večji meri, bodo učinki najmanj 60-odstotni. To se bo poznalo pri rezultatih.

Včasih smo pri umetni inteligenci neučakani in mislimo, da bodo izboljšave hitre. A tudi razvoj umetne inteligence traja nekaj časa.

Katere procese bi menedžerji že danes lahko vodili ob pomoči umetne inteligence?

Kibernetska varnost je že takšno področje. Bi pa priporočil, naj najprej uporabljajo preproste rešitve. Včasih smo pri umetni inteligenci neučakani in mislimo, da bodo izboljšave hitre. A tudi razvoj rešitev z uporabo umetne inteligence traja nekaj časa. Razumeti moramo, da je – tako kot sicer pri digitalni preobrazbi – bolj pomembno, kako bomo te procese ustrezno uredili in se prilagodili umetni inteligenci, in ne nasprotno. Da pa se na to privadimo, potrebujemo čas.

Ali imamo ta čas, glede na to, da po besedah poznavalcev delnice številnih podjetij s področja umetne inteligence, ki kotirajo na borzah, napihujejo balon?

Lahko se zgodi, da bo to balon; to je pač tehnološki razvoj. Mislim pa, da se to ne bo zgodilo v kakšni hujši obliki. Zagotovo pa se bomo že čez dve leti lahko smejali, ko se bomo spomnili, kako smo delali v današnjem času. Kdor pri učenju ne bo zraven od začetka, bo pozneje zelo težko skočil na vlak. Moral bo namreč delati s kakšnim pomembnim novim produktom s področja umetne inteligence, ne bo pa imel optimalnega znanja, kako ga učinkovito uporabiti in izkoristiti.

Kako motivirati zaposlene, da bi bolj uporabljali umetno inteligenco? Kdo se je bolj boji oziroma se ji bolj upira, IT-jevci ali drugi?Vemo, da umetna inteligenca denimo ogroža programerje.

To je podobna zgodba, kot smo jo lahko spremljali pri vpeljavi drugih tehnologij. Tudi pri uvajanju digitalizacije je bilo tako. V IT-ju po mojem mnenju ni težko motivirati ljudi za to. Malo težje pa je razložiti, zakaj to delamo in da imamo usklajene cilje. Motivacija je zelo povezana s tem, koliko dodane vrednosti od nje dobijo ljudje. Programerji je na primer lahko dobijo ogromno, ker celotne programske sklope lahko generira računalnik sam. Takšnih področij je veliko. Je pa res, da večina ljudi tisto, kar je že na voljo, še vedno uporablja v omejenem obsegu.

Dotakniva se digitalizacije še malo drugače. Vsak dan poslušamo, da imamo težave z državno birokracijo. Nihče pa ne govori, da imamo težave tudi z digitalizacijsko birokracijo. Banke denimo nenehno spreminjajo spletne in mobilne banke. Treba je menjati gesla, se navajati na nov dizajn. Ali se odločevalci v IT sektorju mogoče premalo zavedajo, da ljudje praviloma ne moremo obvladovati več kot deset rešitev z gesli ali deset aplikacij? Vsaka ustanova ima zdaj že svojo aplikacijo. Nastala je digitalizacijska džungla.

To je pomembno vprašanje: kako bo nekaj, kar bo uvedeno, uporabniku prijazno. Tehnologija danes omogoča, da tehnološko lažje dostopamo do določenih vsebin. Ponudnik mora te rešitve omogočiti uporabniku.

Etika v IT-ju je postala globalno vprašanje. Mnogi se sprašujejo o etiki tistih, ki so največji odločevalci pri družbenih omrežjih. Ali so pozabili na etiko? Klasični mediji so imeli etične kodekse. Sam uporabljam Facebook že 20 let, pa mi ta nikoli ni priporočil, naj komuniciram spodobno.

Ne gre za tehnologijo. Na žalost so družbena omrežja, ki jih omenjate, tudi oziroma predvsem poslovne platforme. Z določenimi algoritmi želijo poskrbeti predvsem za poslovni namen. Zanemarjajo pa etični ali skladnostni vidik. Varuhi skladnosti bi morali ta vidik predhodno čim bolj razumeti. Treba bo zagotoviti, da bodo vsaj dovolj hitro sledili hitremu poslovnemu razvoju in razvoju tehnologij. Ker po toči zvoniti je prepozno. Pogosto kritiziramo EU. A regulacija je v tem primeru zelo koristna. Res pa to lahko zavira hitrost razvoja. Nekje bo moralo priti do konsenza. Etični pristop je eden od velikih izzivov. Ne zadeva tehnologije, ampak ljudi, ki jo implementirajo. Tehnologija je zgolj orodje in pospeševalnik. Resnični motor sprememb pa so ljudje, ki jo uporabljajo in z njo prevzemajo odgovornost.