Če ste zjutraj podrsali po telefonu z operacijskim sistemom android, preverili elektronsko pošto na gmailu, preleteli instagram in facebook, najboljšemu prijatelju poslali sporočilo po whatsappu, v googlovih zemljevidih preverili zastoje na poti v službo in chatgpt vprašali, ali sta dve banani za zajtrk preveč za vaš krvni sladkor, z vidika povprečnega Slovenca niste naredili nič nenavadnega.
Toda ta povsem običajna jutranja rutina ima skupni imenovalec: vsako uporabljeno orodje je neevropskega izvora. Podatki, komunikacija, zemljevidi, družbena omrežja, umetna inteligenca in velik del digitalne infrastrukture, brez katere danes težko delujejo posamezniki, podjetja in države, so večinoma v rokah tehnoloških velikanov iz ZDA, deloma tudi iz Azije. Evropski politiki se že lep čas zavedajo, da je digitalna odvisnost od tujih korporacij skrb vzbujajoča. Evropska komisija je zadnji sveženj ukrepov o tehnološki suverenosti sprejela v začetku junija, pri čemer se je osredotočila na čipe, odprtokodne storitve, računalništvo v oblaku in umetno inteligenco.
Tek na dolge proge
»Podatki so ključna surovina 21. stoletja, umetna inteligenca pa podpira ali poganja vse več sistemov. Ker naši podatki te sisteme učijo in usmerjajo, ob izključni odvisnosti od tujih ponudnikov izgubimo nadzor nad tem, kako se obdelujejo, kje so shranjeni in kdo ima do njih dostop,« je pomen prizadevanj evropske komisije komentiral Jure Planinšek, vodja skladnosti in pravne pisarne v podjetju NIL, ki je del Conscie, vodilnega evropskega ponudnika IT-infrastrukture.
Po njegovih besedah bi bila glavna korist tehnološke suverenosti »zagotovitev nadzora nad lastnimi procesi in podatki ter s tem bistveno višja raven informacijske varnosti. To bi nam hkrati omogočilo razvoj v skladu z našimi etičnimi in demokratičnimi standardi, predvsem pa bi ogromno dodane vrednosti in znanja, ki danes odteka v tujino, zadržali doma.«
Celoten članek je bil objavljen v tedniku NeDelo.